Obleke so močan del moje vsakodnevne prezence.
Obleke so bile od nekdaj del mojega vsakdana, a njihov pomen sem začela zares ceniti šele, ko sem nastopila svojo prvo službo. Do takrat so bile zame preprosto kos oblačila, nekaj, kar oblečeš, da ti ni hladno ali da si videti vsaj približno urejen. A ko sem vsak dan začela hoditi v pisarno in se pojavljati na sestankih s strankami, sem hitro spoznala, da obleka ni samo oblačilo, ampak tudi način komunikacije.
Na začetku sem imela v omari le eno ali dve bolj formalni obleki. Spomnim se, kako sem si pred prvim pomembnim sestankom izposodila obleko od prijateljice, ker sem želela narediti dober vtis. In res sem se v njej počutila drugače. Bolj samozavestno, bolj zbrano, skoraj odraslo. Od tistega dne sem začela premišljeno vlagati v svoj videz.

Obleke sem začela izbirati glede na občutek, ki sem ga želela ustvariti – profesionalnost, svežino, lahkotnost, avtoriteto. Ni šlo za modo, ampak za to, kako se v določenem kosu počutim. Z leti sem razvila svoj slog, ki se spreminja glede na razpoloženje in priložnost. Včasih elegantno, drugič sproščeno, a vedno s kančkom svoje osebnosti.
Kar mi je najbolj zanimivo, je, da obleke vplivajo tudi na to, kako me drugi dojemajo. Ljudje te drugače poslušajo, če si oblečen v nekaj, kar izraža spoštovanje do prostora, časa in ljudi okoli sebe. Obleke so postale moj zaveznik. Tihi, a močan del moje vsakodnevne prezence.
Danes se ne oblačim več le zato, da bi izgledala dobro, ampak zato, da bi se dobro počutila. In ravno to je tisto, kar po mojem mnenju naredi obleko pravo, ko odraža tebe in ti pomaga biti najboljša verzija sebe.
Zanimivo je tudi to, da so nekatere obleke povezane z določenimi spomini. Imam eno, ki sem jo nosila na prvem razgovoru, drugo sem imela oblečeno na poroki najboljše prijateljice. Te obleke niso le kosi blaga, temveč zgodbe, ujeti trenutki. Ko jih znova oblečem, podoživim občutke, ki so me takrat spremljali.…








